Kdaj poezija zame ne obstaja? Poezija zame ne obstaja, kadar pozabim, da obstaja, in nato koristoljubno vztrajam v tej pozabi. Kadar se programirano rokujem s konkretnostjo in se nato penim, če se mi ta ne uklanja. Kadar se borim proti nevšečnostim obstoja, proti razmeram, proti bolezni, proti osamljenosti. Proti sebi. Kadar lažem in si lažem, da moram. Kadar sodim in obsojam. Kadar vztrajam, da moj »jaz« sam po sebi je, in pričakujem, da ga bodo drugi potrjevali. Kadar krvoločno razčlovečujem svoje sovražnike in v njihovih hibah ne znam prepoznati same sebe. Kadar se upiram bolečini in od nje bežim tako zavzeto, da se ne morem ustaviti, da se mi podoba realnosti nevarno maliči v zmazek. Včasih lahko tako vztrajam dolgo časa. Opijam se z ideološkimi prepričanji in bežim od nezamisljivosti obstoja. Nato me neka neizogibnost prižene do roba, me pahne čezenj, in znova postanem . . . pesnica.
Poezijo potisnem v neobstoj, kadar se borim proti nevšečnostim obstoja. V sebi čutim neznanki upor proti dejanskosti, in vse se zatika: besede, vezalke, vrata omaric. Misli se zatikajo, tehnologija nagaja, hrana težko potuje skozi telo. S silo potiskam proti vsemu temu zatikanju, do onemoglosti. Ko omagam, pustim, da me življenje preplavi. Tok dogodkov se zgladi, in dojamem, kako dobro je mirovati, pustiti nujnosti, da se odvije, se prepustiti temu toku, ki je konec koncev povsem vseobsegajoč in (v tem smislu) poetičen.
Ko sodim in obsojam, sem izgubljena v sobi ogledal, kamor sem se šla skrit sama pred sabo. Vsenaokrog so moji odsevi, ampak zelo zavzeto urim pozornost za izmikanje temu dejstvu. Stara hasidska legenda pravi: ko gledaš skozi okno, vidiš ljudi, če pa steklo prevlečeš s srebrom, vidiš samo sebe. Jaz pa mislim, da če »podleža«, ki ga uzreš skozi okno, prepoznaš kot lastni odsev, potem je to zlata vredno. »Preveč ›jaza‹ vsepovsod« (Too much ›I‹ everywhere), je dejala Anne Carson, ko jo je intervjuvar povprašal o pisatelju kot »jazu« (self), ki piše o drugih »jazih« (selves). Vstopiti nazaj v poezijo zame obsega vsaj delno razpustitev lastnega jaza kot centra zaznave, sojenja in izrekanja.
Poezijo potisnem v pozabo, kadar se užitkarsko predajam politiki, ker mi to omogoča potrjevanje identitete in pripadnosti. »[Politična] ideologija je izjemno tuja umetnosti,« je v enem svojih predavanj zatrdil vplivni ameriški etnobotanik in sodobni mistik Terence McKenna. »In sam verjamem, da bi lahko ustvarili svet brez ideologije, če jo nadomestimo s pojmom realizacije dobrega, resničnega in lepega.« Drugače rečeno, predajanje ideologiji ustvarja pristranskost, ki pesnico ali umetnico vleče stran od njene dolžnosti posredovanja univerzalne resnice. Tukaj ne govorim »o abstraktnih kategorijah kartezijanske šole«, kot se je v enem svojih govorov izrazila indijska znanstvenica in aktivistka Vandana Shiva, temveč o resnici kot »živeti izkušnji odnosov. Pravih odnosov s pravo dolžnostjo.« Univerzalnega pa ne pojmujem zgolj v odnosu do vsega, kar zadeva človeško stanje, temveč kot tisto, kar zadeva vse obstoječe. Neideološka, univerzalna resnica je torej tista, ki že inherentno vsebuje tudi univerzalno dobro in univerzalno lepo in ne potrebuje sovražnikov oziroma nasprotnikov za svojo potrditev, uresničitev in obstoj. Pesnica tako seveda mora biti »politična«, v smislu, da je njena naloga komunicirati. A ravno zaradi njene vrhovne odgovornosti komunikatorke mora biti nujno neideološka. Pesnica (v vsakem pomenu te besede) bi morala stremeti po podobnem načinu komunikacije, kot jo je med drugimi izvajal Jezus, ki so ga menda že za časa njegovega življenja ostro kritizirali, ker se je »padlim« ljudem (zločincem, prostitutkam, izdajalcem) posvečal bolj predano kot »moralno nespornim«. In tisti pesniki (tj. umetniki/govorci/znanstveniki/politiki/verski voditelji itd.), ki dosežejo podoben nivo univerzalne komunikacije, najdlje krožijo v kolektivnem zavednem in nezavednem, obenem pa so tudi največja tarča ideoloških privržencev. Ker s(m)o ideološki ljudje pristranski, »neceli« ljudje, bo oseba, ki ustvarja s stališča pojma, da je njena ideologija pravilna, ideologija nekoga drugega pa nepravilna, poezijo srečala šele takrat, ko bo v nasprotniku uzrla sebe—navadno tisti del sebe, ki ga s predajanjem pristranskosti odločno zavrača.
Tisti, ki se rodijo zatirani, v neizbežni železni pesti terorja, ki stiska in stiska, aktivno iščejo poezijo. Razumejo jo kot priložnost za nezgode, kot nujnost napake v tkanini neizbežnosti. Ker nepredvidljivosti strukturno morajo obstajati, računajo na to, da bo slej ko prej prišlo do nujne vrzeli. Ko uzrejo vrzel, ki je lastniki železne pesti, zaslepljeni z lastno močjo, ne ugledajo, ukrepajo. S tem premaknejo strune usode, zaigrajo novo melodijo. Poezija je potencial za nezgodo znotraj hermetično zaprtega, strogo urejenega (v ekstremu totalitarističnega) sistema. Poezija je stisniti se mimo rezil strašne gotovosti, ki so naperjena proti tebi, proti tvojim. Poezija je razumeti, da dokler se v opresivnem sistemu zavedaš lastne svobode, imaš neskončno moč, saj naključja, nezgode in motnje obstajajo in so na strani tistih, ki nimajo česa izgubiti.
+++
Kakšna je torej definicija poezije, o kakršni govorim na tem mestu? Aktualna slovenska slovarska definicija poezije je: »1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo; 2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota.« Ali v angleškem slovarju: »Composition in verse or some comparable patterned arrangement of language in which the expression of feelings and ideas is given intensity by the use of distinctive style and rhythm.« (»Jezikovna kompozicija v verzih ali kakšni primerljivi vzorčni ureditvi jezika, v kateri izraz občutkov in idej dobi intenzivnost z uporabo značilnega sloga in ritma.«) Slovarske definicije se torej osredotočajo predvsem na poezijo kot materializacijo v jeziku in na estetski učinek neke materializacije, saj tudi etimološko izhajajo iz gr. poíēsis, ki se v prvotnem pomenu nanaša na »dejanje, delo, stvaritev«. Za poezijo, o kateri govorim na tem mestu, je takšno udejanjenje zgolj posledica. Vsa umetnost, kultura, literatura je zgolj posledica »nečesa drugega« (»something else«, kot bi rekla moja dveinpolletna hčerka, kadar jo s partnerjem idiotsko prepričujeva, naj bo bolj specifična). In to »nekaj drugega« je tisto, kar v tem tekstu želim osvetliti, ne da bi ga definirala.
»Kultura je zarota proti širjenju zavesti. In ta zarota izvršuje svoje cilje skozi omejevalnost jezika,« spregovori McKenna. »[R]esnični potencial jezika za dvigovanje [elevate] in združevanje skupnosti je bil že zgodaj [v zgodovini] izdan v prid produkcije iluzornih ideoloških dobrin za širjenje zmede.« Okej, a kako naj torej pesnice uporabljamo ta isti jezik, tako uporaben za razpečevanje polarizirajočih iluzij, na način, s katerim bi lahko posredovale univerzalno zlato trojko (resnično + lepo + dobro), ki menda vodi v širjenje zavesti? Odgovor na to McKenna po naključju poda v nekem drugem predavanju, v katerem razkrije, da je med enim od svojih psihedeličnih tripov ugotovil resnični pomen telepatije. Telepatija ni branje misli nekoga drugega, kakor termin pogosto napačno razumemo, temveč je uzreti, kaj nekdo misli (see what you mean). Drugače rečeno, telepatija ne pomeni slutiti, dešifrirati, niti ne videti, temveč neposredno uzreti resnico, do katere nam posredovalec omogoča dostop. Resnico, ki leži onkraj besed, ki jih nekdo uporablja pri podajanju. (Tudi če je tisto, kar prihaja iz človekovih ust, prevara ali laž, se lahko npr. zgodi, da v očeh lažnivca nenadoma uzremo njegovo stisko, iz katere se z lažjo poskuša panično izviti. Ta uvid pa ni nekaj specifičnega, kar se tiče le našega obstoja ali obstoja sogovorca, temveč prej predstavlja uvid nečesa nadčloveškega, nečesa, kar navadno poskušamo vselej zatreti z zanašanjem na konvencije sporazumevanja). To torej pomeni, da v idealni poetični situaciji besede same, ki npr. tvorijo pesem, besedilo ali izrekanje, niso res katalizator pomena, temveč zgolj točke vhoda/prodora naše pozornosti v »nekaj drugega« za besedami, to »nekaj« pa smo na tem mestu (enako nedoločno) imenovali tudi »univerzalna resnica«.
Ideja poezije kot (zmožnosti dostopanja do) »resnice« se mi je dokončno izkristalizirala med pogovorom s Karlom Hmeljakom, ki mi je podal svojo interpretacijo Duchampovega infratankega (Infrathin), kakor se po njegovem mnenju nanaša na jezikovno komunikacijo:
Infratanka je razlika med pogovorom, ko dve osebi na različne načine poskušata artikulirati isto misel, jima ne uspe, ampak neki »ja, ja« [neki skupni uvid] se dogaja med spodletelimi poskusi artikulacije. Morda bi morali infratankemu nasproti postaviti infradebelo, tj. ko v pogovoru vznika neki »ja, ja« [izraženo strinjanje] in se govori čisto druge stvari [strinjanja v resnici ni]. [ . . . ] Se mi je že zgodilo, da se npr. z nekom pogovarjam, pa na videz (v rabi besed, konceptov, nosilcev pomena) bi moralo tam biti neko strinjanje, ampak nekaj je off, veš, da ne mislita istega. [ . . . ] In tega ne zaznaš prek besed niti ne moreš artikulirati tega nestrinjanja.
Pri infradebelem gre torej za podzavesten upor temu, da bi te posrkalo onkraj jezika skozi izrekanje nekoga drugega, upor, ki uporablja jezik ne kot portal, temveč obrambo/blokado do tistega »nečesa drugega«, kar obstaja onkraj jezika. Ali, če za isti pojav uporabimo terminologijo Martina Buberja: v takšnih instancah infradebelega umanjka »obrat k drugemu« (turning towards the other), ki je (predpogoj za) dialog (Buber) oziroma telepatija(o) (McKenna). Primere infradebelega lahko pogosto zaznamo v kritikah, ki kritizirajo neko izrekanje pesnice iz moralne, ideološke ali estetske perspektive, kjer se jezik specializma uporabi kot orodje za blokiranje portala, ki ga s svojimi pesmimi odpira pesnica. (Če sem že v začetku omenila Bukowskega, naj tu dodam, da je čudež njegove poezije prav to, kakšno strašno mnoštvo teh blokad je preživela, saj namerni manko »jezikovne virtuoznosti«, ki ji ga najpogosteje očitajo kritiki, ravno ustvarja učinek intenzivne in takojšnje duhovne (mistične) transformacije. To pa je tudi razlog, zakaj je poezija Bukowskega izredno kulturno subverzivna, obenem pa izpolnjuje ravno tisto zgoraj omenjeno moč jezika za dvigovanje »padlih« in ustvarjanje skupnosti. Saj Bukowski ni poskušal pisati poezije (»don’t try«), temveč je živel poezijo in bil poezija. V tem smislu bi bil slovenska iteracija Bukowskega Dejan Koban, na katerega so tudi že večkrat letele obtožbe, da je njegova poezija slaba, s strani kritikov, ki se ne znajo prepustiti telepatiji, ki jo Dejan tako vrhunsko obvlada.)
Tako je koncept poezije zares nekaj podobnega konceptu Boga. Namreč, zanimiv aspekt zavzetih ateistov je ta, da razumejo teistovo vero v boga kot absurdno in podajajo vse mogoče argumente proti obstoju Boga, ki so ga sami iznašli. Nepristranskemu opazovalcu je namreč jasno, da ateistova in teistova pozicija že v osnovi temeljita na povsem drugačnem pojmovanju Boga oziroma da teistov koncept boga rabi kot vstopna točka do vse-obstoja, medtem ko ateistov koncept boga deluje kot blokada te vstopne točke. Ateist tako lahko dokazuje obstoj boga zgolj tako, da krši prvo pravilo vseh teističnih filozofij, ki je, da je Bog neopisljiv, neopredeljiv, nespoznaven in nepojmljiv. Zato takoj, ko ga opredeliš, neha obstajati. Kar pomeni, da ima ateist tudi prav—boga, ki bi se pustil opredeliti, ni (tega se je npr. zelo dobro zavedal Nietzsche). Če ta primer zdaj prevedemo nazaj v poezijo. Takoj ko poezijo opredelimo, pojasnimo, jezikovno razčlenimo, ta neha obstajati, saj je poanta poezije ravno usmerjanje pozornosti proti neopredeljivemu / na neopredeljivo, oziroma resnična poezija (in druga umetnost, filozofija, ipd.) deluje kot portal, skozi katerega se naša pozornost pusti posrkati v neopredeljivo. Skratka, besede v pesmi so dobesedno oči lažnivca, ki nas posrkajo v resnico onkraj izrečene laži. Kot zapiše vodilni filozof in zgodovinar na področju judovskega misticizma Gershom Scholem, ki ga v obliki križa (hint hint) citiram že v Telo in sin (greh): »Simbol ne naznačuje ničesar in ne sporoča ničesar, temveč povzroči prozornost/jasnost/transparentnost/očividnost nečesa, kar je onkraj vsakega izraza.« In ko (se) je Ludwig Wittgenstein v Modri knjigi spraševal »Kaj je pomen besede?«, (se) je seveda v resnici spraševal, do katere mere nas beseda lahko usmeri do resnice, ki stoji onkraj jezika. Zato tudi ni presenetljivo, da je imel strašno afiniteto do glasbe in teologije, saj sta obe področji intimno povezani z metasemantično komunikacijo, ki je že po naravi korak bliže »onostranstvu«. In še nekaj: Wittgenstein je menda imel strašne težave s črkovanjem in je leta 1931 zapisal: »Moje težave s črkovanjem, ki sem jih imel do nekje osemnajstega ali devetnajstega leta, so povezane z mojim celotnim karakterjem (šibkost do učenja).« Napake v črkovanju, jecljanje, disleksija in druge »nepravilnosti« in »patologije« v razmerju do jezika so nasploh seveda vselej zgolj indikacija, da je pozornost izrekovalca/bralca onkraj jezika ter da je njegova zavest bolj uglašena s (kolektivnim) nezavednim, ki (mu) vselej vdira v izrekanje/branje. Te »napake« narekujejo namreč vdor divje svobode, ki jo gramaticizem poskuša zajeziti. Ljudje, ki trpijo takšne zdrse pozornosti, recimo jim pesnice, iznajditeljice, filozofinje (v pravem pomenu besede), imajo zato močan odpor do sistemsko vsiljenega merila in do ideologij, ki si izmišljajo okorne/stroge/nepropustne shematične ureditve realnosti, saj vselej zrejo naravnost skozi te ureditve v neko drugačno, razširjeno realnost.
Pojmovanje realnosti, ki je najbolj sorodna ideji poezije, kakršni se na tem mestu poskušam približati, poda angleški pesnik David Whyte v segmentu, v katerem z McKenno razpravlja o konceptu »ekološke imaginacije« (the ecological imagination): »To je imaginacija, v kateri ima upodobitev vase vkonstelirano veliko mnoštvo realnosti. To ni upodobitev, ki jo poskušaš na silo projicirati na svet, temveč je ›vtis‹ [image], ki ga prejmeš ob tem, ko si strašno tiho in posvečaš pozornost čudežu stvarstva takšnemu, kakršno je.« Vsepovsod okoli nas lahko vidimo dokaze za to, da imamo ljudje »poglobljen smisel za prepoznavanje vzorcev, za zavedanje, da je svet popolnoma skladen, in da imamo tudi sami zmožnost doseganja te skladnosti. Zato pesnica molči, gleda v svet, sprejema vse vtise (images), ki prihajajo k njej, in poskuša z eno samo besedo izraziti vso ekologijo vsega, kar prejema.« Če besedi, verzu, pesmi, ki jo je pesnica ustvarila, uspe ustvariti povezavo/portal s tem občutjem vse-obsežnosti, potem se mora podobna magika zgoditi še na drugi strani, na strani bralke. Bralka se mora dobesedno uglasiti na podobno razpoloženje, v kakršnem je pesnica pri ustvarjanju, če naj jo uspe potegniti skozi portal. Odgovornost je dvostranska.
Ob razmišljanju o poeziji kot sredstvu preboja ravnin realnosti mi na misel prideta tudi Barthesova koncepta Studiuma in Punctuma, o katerih razpravlja v delu Camera Lucida. A menim, da se Barthesova pojma nanašata predvsem na prelom med dvema simbolnima ravnema, prvo, ki sestoji iz kulturno programiranih pomenov (Studium), in drugo, subverzivno, ki je zato po besedah Barthesa bolj »misleča«, Punctum (»navsezadnje je fotografija subverzivna ne ko prestraši, odbije ali celo stigmatizira, temveč ko je misleča, ko misli«). Punctum je torej tisto nekaj v fotografiji, kar omogoči prebod Studiuma in nas »po naključju« (by accident) vrže na drugačno simbolno raven, ki jo ravnina Studiuma na neki način hkrati skriva in omogoča. Prelom se tukaj torej zgodi med dvema simbolnima ravnema, ne med simbolnim in nesimbolnim (oziroma tistim onkraj simbola). Nasprotno od Punctuma, ki ga Barthes opredeli kot močan čustveni (in miselni) učinek, ki se zgodi v opazovalki fotografije, učinek »poezije«, o kakršni govorim na tem mestu, NI »subjektiven«. Ni misel, čustvo ali afekt, ki se sproži v bralcu na osnovah njegove konstitucije, osebnosti, občutljivosti, preteklih izkušenj, znanja, človeškega stanja ipd. Niti ni čustvena identifikacija. In definitivno ni misel. Točka prodora v poeziji, ki te posrka v »onostranstvo« / (kolektivno) nezavedno / vse-zavest, ravno zahteva momentarno razpustitev subjekta. Zahteva odtegnitev pozornosti od dejstva, da na materialni ravni obstajaš kot ločena entiteta. Prava poezija gre korak dlje od močne subjektivne izkušnje, ki naj bi se zgodila ob srečanju s kvalitetnimi umetniškimi deli/literaturo, in sicer povzroči ne le premik naše pozornosti na »nekaj drugega«, temveč pri tem povzroči, da se naša pozornost skoraj mistično razprede/razpusti. (Nasprotni primer temu bi bil občutek »jaz imam prav, on se moti«, ki krepi ego, torej obstoj subjekta. Ali pa »ubogi revež ima težave z odvisnostjo, tako kot jaz. S tem lahko simpatiziram.« Tudi v drugem primeru gre namreč predvsem zame, za potrditev mojega (trpečega) ega.) To pomeni, da pri mistični izkušnji prave poezije potreba po usmerjanju na nekaj, potreba po opredelitvi, izgine, saj vse-obstoj ne upošteva hierarhije informacij in ne dopušča obstoja ločenih subjektov.
»Telepatija ni brati misli nekoga drugega, temveč je uzreti, kaj ta oseba ›misli‹ [means].« Poezija je torej način zrenja »resnice«, »bistva« univerzuma, ki ga zmore nanj uglašen človek zaznati tako v velikem umetniškem delu kot v zrnu peska. In enako mora tudi v poeziji kot ekološki kreaciji ekologija med znaki postati vstopna točka do vse-smiselnosti vse-obstoja. Ta vse-obstoj je seveda vselej tukaj, a naša pozornost nanj ni naravnana, saj njegova zaznava zahteva delno raztopitev ega, kar je za naš materialni obstoj nepraktično. Že Marshall McLuhan je namreč menil, da je naloga umetnice uriti pozornost ljudi za zaznavanje običajno nezaznavne »podlage«, tj. spleta faktorjev, na podlagi katerih se šele tvori »figura«, v katero je po navadi usmerjena naša pozornost. Seveda obstajajo še druge poti do tega istega vpogleda in vse imajo mistični prizvok, a poezija kot posledica (kot jezikovna sled) ima to prednost, da nam omogoči stik z onostranstvom preko komunikacije z nekom drugim. In morda je to tudi edini dejanski način za dosego tega cilja, dokler smo ujeti v svoji trenutni obliki.
Poezija je tako v svoji čisti obliki spoj vseh subjektov. In trik poezije je telepatično izraziti vsenaenkratnost vsenaenkrat.
»Gnoj je zlato / in zlato je gnoj. Oboje = 0 // 0 = ∞ / ∞ = 0« (Srečko Kosovel, »Kons 5«); »Kje je zvonček?—Tam na mahu. / Ziblje se in spava. / Kje vijolica—sestrica? V skritem grmu diha v strahu« (Kosovel, »Kje«); »nastavljeni čuvaji brez ritma / brez milosti / ritem izloči dejansko misel / soočenje resničnosti« (Dejan Koban, »Auto-Edit«). »A to pomeni? / da topo nima kraja / toponim a kraja imena / naslonjen na pomen / imen o vanje / ibidem idem / imen o van / j ne obidem« (Karlo Hmeljak, Zategadalj); »luknje / toda luknje / kako luknje / v mojih ustih / ki jih telo ni vajeno« (Vesna Liponik, Jabk); »spominjajoč me na to / od kod sam prihajam kažoč / na dejstvo da se moje telo ježi / ob šelestenju trstičja / napenja pod soncem / ki skozi redko listje prodira / se v vodi vpoteguje vase / se s suho prašno zemljo / spari« (Uroš Prah, Udor); »premikam se tako počasi / da svet pozabi name / le organi avtoritete / so zajokali mehkobo / le če / odhajali po prešernovih kôckah / vztrajaj / stay soft / bodi mehak puhast nežen minljiv krhek / kos človeka« (Nežka Struc, Do severnega sija); »V varnem ognjišču / brez strun in klica / je rumena kača / človek v fotelju / postarani jaz« (Nada Kavčič, Zamolklina); »Kar zašvigne žarna strela / Čez tamnobo, in ko da bi / Znamnje bilo vsoj naravi / Zdaj razpoči ta vse veze.« (Josipina Urbančič Turnograjska, »Zmiraj krasna je narava«); »nič ni narobe s to uro, / zaradi katere tečeš, / da ne zamudiš, / zaradi katere si pozabil, / da bi moral teči v čisto drugo smer« (Blaž Iršič, »Ni moglo trajati«); »potem kot nekakšen preval, ki me predre / klecnem« (Blaž Božič, Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi); »in spiraljen / biti ogledalo, / toliko odsevajoče / svetlobo, // da ni videti stekla« (Muanis Sinanović, Dvovid); »a / ti / potem / vseeno/vedno / kar greš / in si / vzameš/poješ / vse« (Ana Pepelnik, Treš). »Če mi Bog ne odgovori / ko ga prosim / se ne razjezim / včasih si odgovorim / kar sama« (Petra Koršič, Bog z mano).
Pesnica je tiho. Gleda v svet, sprejema vse vtise, ki prihajajo k njej, in poskuša z besedo omogočiti vstop v ekologijo vsega, kar obstaja. In vselej upa na to, da bo v eni sami besedi, v eni sami vrsti, ponovno ustvarjen cel svet.
»magic isn’t something you should pay attention to / magic you should be // so we were« (Katja Plut).
Amen.
